manjši bratje

Novice

Nova številka revije BF

Pismo provincialnega ministra za božič 2011

Letošnji advent in božične praznike doživljamo v letu, ki ga je Cerkev na Slovenskem namenila našemu skupnemu razmišljanju o družbenem nauku Cerkve, moto leta pa je Pravičnost v ljubezni. Ob svetovni gospodarski in finančni krizi, ki s posebno velikimi koraki napreduje zlasti v naši državi, čutimo, da je razmišljanje o teh vprašanjih še posebej pomembno. Nekateri ljudje nam ob tem vedno znova povedo, da se kriza ne začenja ne v gospodarstvu in ne v financah, ne v tovarnah in ne v bankah – kriza se začenja v človeku in v njegovem odnosu do sočloveka, ki nujno vključuje tudi njegov odnos do Absolutnega, do Boga. Zato nam ti ljudje, ki so dovolj ponižni, da so sposobni stopiti v globino razmišljanja in se dotakniti bistvenega, povedo, da so v krizi vrednote. Morda bi morali korak narediti do konca in povedati, da je v krizi v resnici človek.

Ko o tem beremo, razmišljamo in se pogovarjamo, vidim, da na nas vedno znova preži prastara skušnjava odrivanja odgovornosti. Vzroke in dejavnike za nastale razmere iščemo zunaj, pri drugih. Ne pravim, da tega ne smemo. Ne samo, da smemo, celo moramo. Vendar pa se ne smemo ujeti v past, da bi izvzeli sami sebe. V tem primeru bi se namreč kriza - izbira, odločitev, razsodba – nas ne dotaknila, nas ne prečistila in nas s tem tudi ne obogatila.

Ker smo kristjani in redovniki, ker smo v liturgičnem času Kristusovega rojstva, mislim, da se moramo nujno ozreti v način delovanja, ki nam ga skozi zgodovino odrešenja razodeva naš Bog. Nekdanji generalni minister br. Hermnan Schalück je napisal razmišljanje Napolniti zemljo s Kristusovim evangelijem. To je naše poslanstvo. Posreduješ pa lahko samo tisto, kar imaš. To prastaro resnico vsi dobro poznamo. Če torej hočemo posredovati Kristusa in njegov evangelij, če hočemo z njim napolniti zemljo, mora najprej postati resničnost beseda apostola Pavla: „To mislite v sebi, kar je tudi v Jezusu Kristusu“ (Flp 2,5).

Na začetku zgodovine, ki sta jo pisala Bog in človek, je človek zelo hitro zašel v krizo. Tudi takrat je šlo za krizo odnosov, za krizo zaupanja, ki se je izrazila v želji po imeti nekaj, kar ni moje, kar mi ne pripada, kar nisem. Postati kakor Bog tako, da nehaš poslušati Božjo besedo, da nehaš verjeti njegovi ljubezni in dvomiš vanjo, te ne vodi v uresničitev, ampak te pripelje v popolno razgaljenje, v strah in sram. Sram dejansko že lahko pomeni odpiranje za odnos, do katerega pride preko spoznanja, priznanja in kesanja. Vendar je človeštvo potem iznašlo krinko „cesarjevih novih oblačil“. Golota še vedno ostaja golota, strah še vedno ostaja strah, le da se vsi delamo, da nismo ne goli in ne prestrašeni. Kdaj pa kdaj sicer kdo zakriči, da je cesar gol – vendar mi še vedno navdušeno ploskamo in vzklikamo „cesarjevi obleki“ - njegovi manipulaciji s seboj in nami.

Kako se je Bog odzval na krizo človekovega odnosa, človekove zvestobe. Ni zaprl vrat svojega srca. Sicer so se zaprla vrata raja, iz katerega je bil človek izgnan, vendar je skozi ta vrata za človekom odšel tudi Bog. Kljub človekovi odločitvi je hotel ostati Bog tega človeka. Odločil se je za solidarnost s človekom. Ta solidarnost je pomenila, da bo s človekom hodil njegovo pot. In to pot je do konca prehodil v Jezusu Kristusu, v njegovem učlovečenju, v njegovem uboštvu, v njegovi pokorščini, v njegovi zavrnjenosti, v njegovem trpljenju, smrti in pokopu. Bog, ki je s svojimi rokami „iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka“, je bil pripravljen z lastnimi nogami kot človek mesiti prah te zemlje in si pustiti prebosti roke z žeblji, da bi v tem človeku ne umrla za vekomaj podoba in podobnost, po kateri ga je ustvaril. V istem času si je nekdo drug kot človek pred tem učlovečenim Bogom umil roke nad krivdo človeštva. Solidarnost ni umivanje rok v znamenje nedolžnosti. Solidarnost je sestop v krizo. Je prihod v hlev, v katerega se je spremenilo življenje nekega človeka, vsega človeštva. Solidarnost je obed s cestninarji in grešniki. Solidarnost so pribite roke in noge ter prebodeno srce.

Kako naj danes mi, manjši bratje, v času in razmerah, v katerih živimo tako v družbi kot v Cerkvi, postajamo solidarno pravični v ljubezni? Pred časom sem poslušal predavanje g. Pavla Raka. Zastavil si je vprašanje, kaj lahko Cerkev danes ponudi svetu oziroma kaj je tisto, kar svet danes od Cerkve potrebuje? Ni uporabljal izrazov, ki so med nami „moderni“ - nič besed o novi evangelizaciji, še o evangelizaciji sami ne. Po mojem razumevanju je zanj edini odgovor, s katerim lahko Cerkev stopi pred današnjo družbo in svet, najbrž tudi edini odgovor, s katerim Cerkev lahko stopi sama pred sebe, „urjenje“ v prvotnem pomenu besede. Za nič drugega ne gre kot za askezo (askesis – vaja, urjenje). Pa ne gre za bičanje, za dolgotrajna bedenja (čeprav koliko ur danes prebedimo, ne da bi pri tem imeli v mislih večje zbližanje z Bogom, za kar so si prizadevali asketi nekega časa), za pretirane poste. Gre za vajo, kot pravi Pavle Rak, s pomočjo katere najprej pridemo do sposobnosti, da skušnjavo prepoznamo v prvem trenutku, ko se pojavi pred našimi vrati. Sam si to razlagam tako, da se moramo v tolikšni meri odpreti za božje, da se pred nami v trenutku razgali vse, kar je nebožje. Drugi korak tega urjenja pa človeka usposobi za to, da skušnjavo v istem trenutku, ko jo prepozna, že tudi zavrne. Da ji ne dovoli niti, da bi postavila nogo med vrata, kaj šele da bi sedla v naslonjač v prostoru njegovega srca.

Za nas so takšne vaje vsakdanja opravila našega življenja. Zjutraj je treba vstati in se pridružiti bratom pri molitvi. Z brati je treba vztrajati tudi v skupni meditaciji, čeprav se nam ponuja in tudi sami iščemo celo vrsto utemeljitev, da to ni potrebno. Vse te utemeljitve ne sežejo dlje od našega praga. Takšna vaja je redna molitev rožnega venca, skrb za iskreno zakramentalno življenje, pa tudi razna odrekanja in post: oči, jezika in trebuha. Vse to je lemež pluga, ki počasi, a vedno globlje zareže v ledino našega srca. Odpira nam srce, da postane ranljivo za Boga, za njegovo bližino, za njegovo besedo, za njegovo pravično solidarnost v ljubezni. To je pot, po kateri lahko današnjemu človeku spet prebudimo željo po Bogu, mu vrnemo Boga. Mislim, da je po Pavlu Raku to celo edina verodostojna pot – da namreč s svojo askezo ljudi učimo askeze, ki jih bo osvobodila za Boga.

Dragi bratje. Jezus Kristus se je rodil v krizo, v katero je zašlo človeštvo. Jezus Kristus se rodi tudi v krizo, v katero zaide vsak človek, v katero sem morda zašel tudi jaz sam. Morda pa smo v tem božiču povabljeni, da na njegovo rojstvo v našem času pogledamo skozi takšno optiko. Morda bomo tako jasneje doumeli, da more tudi današnji čas postati milostni čas srečanja med Bogom in človekom, če si ne bomo „umivali rok“, ampak si jih bomo pustili prebosti. Morda bi takšna drža lahko postala novo božje rojstvo v vsakem srečanju s človekom.

Blagoslovljene božične praznike in bogato žetev v novem letu, ki bo zorela iz preorane ledine.