In spotikali so se nad njim.
Jezus pa jim je rekel:
“Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.”
In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.

Jezus more spremeniti naše življenje, če mu damo proste roke, da ga spreminja, kot on želi. Zahteva le našo vero in zaupanje, pa nas bo pripeljal do prave sreče in do neskaljenega veselja, do zaklada, ki ga ne uničita ne molj ne rja.

Marta pa je imela s postrežbo veliko dela.
Pristopila je in rekla:
“Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči?
Reci ji vendar, naj mi pomaga!”

Marija si je dovolila biti od Jezusa obdarjena, medtem ko je Marta vztrajala pri tem, da hoče sama najprej obdariti gosta in se je zato jezila na Marijo. Kaj pa jaz? Se upam preprosto usesti k Jezusovim nogam in mu prisluhniti, ali vedno prihajam preden s kakšnim svojim namenom?

“Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere.
Ko najde en dragocen biser,
gre in proda vse, kar ima,
in ga kupi.”

Nebeško kraljestvo ni primerljivo z drugimi dobrinami tega sveta. Ko se srečaš z njim, te tako prevzame, da zastaviš vse, da ga dobiš. Potrebno je le eno: zastaviti vse! To nam večkrat povzroča težave. In vendar, dokler ne zastaviš vsega, se ti izmika …

Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli:
“Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.”

Jezus nam tudi danes ne neha govoriti po dogodkih, po ljudeh, ki jih srečujemo, in tudi po križih in težavah, ki nas težijo. Vprašanje pa je, ali ga prosimo, tako kot njegovi učenci nekoč, naj nam razloži globlji pomen teh stvari … Jezus nam bo zagotovo odstiral Resnico o sebi in o nas samih, tako kot je ustregel prošnji učencev.

“Kajti resnično, povem vam:
Veliko prerokov in pravičnih
si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli,
in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.”

Nismo preprosto vrženi v ta svet brez smisla in brez cilja. Vemo za cilj: življenje z Bogom; in poznamo Pot: Jezus Kristus, ki jo je sam prehodil pred nami. Zato z zaupanjem stopimo na Pot, da bomo živeli v Resnici in dospeli v Življenje.

“Tudi jaz vam pravim:
Prosite in vam bo dano!
Iščite in boste našli!
Trkajte in se vam bo odprlo!”

Jezus nas spodbuja, naj bomo aktivni iskalci in prosilci. Žal pa se večkrat bojimo prositi Boga, ker nas je strah, da nas bo zares uslišal in bomo potem primorani spremeniti svoje življenje. Gospod Jezus, preženi iz naših src vsak strah in pomagaj nam, da se Ti bomo lahko do konca prepustili.

“Nikakor,” je dejal, “da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve.”

Težko je gledati, kako uspešni so v življenju krivični, brezvestni, zločinci, plehki, površni. Zakaj naj se potem sploh trudimo?A vemo, da bo na koncu vse prišlo za nami. Vse, kar smo naredili ali opustili, nam bo stopilo pred oči, temu se ne bo dalo pobegniti. Smrt potegne v življenju neizprosno črto, pod katero se vse sešteje. Še tebe, ki se imaš za pravičnega, je lahko upravičeno strah, toliko je v tebi vsega čudnega in temnega.Brez Zmagovalca Kristusa bi bili izgubljeni. Če pa v zaupanju gledamo v njegov okrvavljen obraz, nam njegov usmiljen pogled kaže, da smemo upati. In v luči njegovega pogleda, ki na vse “navidezno uspešne” gleda z bolečino in sočustvovanjem, moremo tudi mi pogledati drugače. Kako težko je navsezadnje, ko mora nekdo zaradi enega zla sprejemati vedno nove kompromise in toniti globlje in globlje, stran od sreče in miru …

“Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.”

Koliko časa in truda porabimo za vzdrževanje svojega materialnega in intelektualnega imetja! Kako ljubosumno ga čuvamo pred drugimi! Pa nam dejansko lahko nudi, kar nam obeta? Bo res obstalo, čeprav je oprijemljivo, zemeljsko, trdno? In če bo obstalo, bo to kdo res cenil? Ali pa se bo na viških našega življenja nabiral prah in bo na koncu vse skupaj zastarelo in pozabljeno? Avtomobili bodo šli v stiskalnice, hiše bodo podrli, gozdove posekali, knjige zmleli, umetnost dali v sramotenje drhali, otroke pa bo malo brigalo, kdo so bili njihovi prapradedje, če od tega ne bo dediščine ali vsaj časti. Kljub vsej navidezni trdnosti vsega okrog nas vse mine, vse je ništrc, le Bog preživi in preostane. In pa tisti, ki se Ga oklepajo v veselju in upanju, ki ne odmaknejo svojega pogleda z Njegovega ljubečega obraza. Se upam z vso težo nasloniti Nanj, ki ima v rokah težo vsega sveta? Komu je bolje služiti, služabniku ali gospodarju?

Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: “Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.”

Grozno je, kako daleč gre Bog s svojim “projektom križa”. Še po smrti si ne da miru, srca begajo afere s krajo trupla in vsemi možnimi onečaščenji. Kaj vse se bi še lahko zgodilo Ljubljenemu? Kakšen gnus in groza ga bi še lahko doletela? Skrb je upravičena; Jezusovi sovražniki so v moči Hudega Duha sposobni vsega.Zato pa vemo, da je Jezus z nami in pred nami tudi v takih položajih, ki so hujši od smrti. Njemu je ta temna dolina znana, prehodil jo je in živi!Kar koli mi je bilo storjeno ali sem storil, v vsej temi je Jezus z mano, z ramo ob rami, iz oči v oči. Ponuja mi roko in me vodi proti svetlobi, ven, kjer je mir in lahkotnost in sonce.

Sklenil sem jo torej vzeti domov, da bi skupaj živela, ker sem vedel, da mi bo dobro svetovala, da me bo hrabrila v skrbeh in žalosti.

Kako veliko danes vemo! Od globin morja do najvišjih vrhov, od atoma do daljnih galaksij sega človeško znanje. Dosegljivo je s klikom ali klicem. Pa smo vendar majhni in nevedni pred največjimi življenjskimi vprašanji: zakaj sploh sem, zakaj zlo, kdo v resnici si ti, ali me imaš resnično rad(a) …Če smo iskreni, vemo, da ima te odgovore lahko le Eden. Da je tu vsak poskus racionalizacije le sprenevedanje. Ne pomaga nobeno brskanje, statistike in neskončne debate, če v vsem tem umikamo oči z okrvavljenega obraza Njega, ki je vse ne le zasnoval, temveč tudi izkusil na križu. Zato je prvo védenje, ki ga lahko imamo, tisto o živem Bogu, ki je umrl in vstal. V tej skrivnosti je povzetek in odgovor vseh naših vprašanj.